Omemba: Goran Gluvić

»Še kakšno pesem napišem potem pa bo kar bo.«

»Najhuje, kar se zgodi pesniku, / je prilizovanje bralcu.«

»V tem prostoru postajaš ti prostor / ki nima prostora da bi bil prostor.«

»Razložim mu površnost njegovega izdelka / on prikimava odide in pride z novim še bolj površnim / razložim mu natanko to kar sem mu že prej / on prikimava odide in pride z novim / in tako v nedogled / dokler njegovi izdelki ne pustijo dihati človeštvu / in ustvarijo zgodovino površnosti / vprašam ga ali sem jaz njegov učitelj ali davitelj / nekaj časa zre vame in vpraša / kaj mislite o mojem izdelku.«

»Še kakšno pesem napišem potem pa bo kar bo.«

»Najhuje, kar se zgodi pesniku, / je prilizovanje bralcu.«

»V tem prostoru postajaš ti prostor / ki nima prostora da bi bil prostor.«

»Razložim mu površnost njegovega izdelka / on prikimava odide in pride z novim še bolj površnim / razložim mu natanko to kar sem mu že prej / on prikimava odide in pride z novim / in tako v nedogled / dokler njegovi izdelki ne pustijo dihati človeštvu / in ustvarijo zgodovino površnosti / vprašam ga ali sem jaz njegov učitelj ali davitelj / nekaj časa zre vame in vpraša / kaj mislite o mojem izdelku.«

»'O čem pa naj pišem?' se vlečem ven.«

»Po resnični zgodbi, le osebe, kraji, datumi, ure, sekunde in dogodki so izmišljeni.«

»Robi je ne le požeruh, ampak tudi nenasitnež. Česa vsega že ni prebavil? In kaj vse bo še.«

»To je tisti jedilniški hod, ki mu najbolj prija: koga še obrati, koga še obdelati, koga začlankati oziroma v članek spraviti.«